Aktualne teme

Saša Einsiedler

Prehranski posvet s: Sašo Einsiedler

Imate doma vrt ali njivo? Morda gojite kaj vsaj na balkonu, nemara kaka zelišča?

Imam vrt in čeravno se mi ga včasih ne ljubi obdelovati, sem vesela vsakega domačega paradižnika in solatke!

Kako pomembno je za vas, da je hrana slovenskega izvora? Verjamete, da je lokalno pridelana hrana na splošno bolj zdrava kot hrana, ki je bila pridelana drugje?

Verjamem v to, da je za nas bolj primerna hrana, ki zraste v naši okolici. Tudi zato, ker ne izgublja svoje kakovosti z dolgotrajnim potovanjem do moje mize. Seveda z veseljem ugriznem tudi v kak ananas ali avokado, ampak načeloma me osrečuje, če na kruh namažem med, ki so ga nanesle čebele v čebelnjaku na robu travnika pred našo hišo. Ali če lahko skočim ven, naberem zelenjavo z domačega vrta in jo dam v lonec. To se mi zdi pravo bogastvo.

Ali pri nakupovanju hrane razmišljate tudi o tem, da z nakupom lokalne hrane podpirate lokalne pridelovalce – torej tako lokalno gospodarstvo kot splošno raven naše samooskrbe? Je to za vas vrednota?

Zelenjavo, ki je ne pridelam sama, hodim kupovat k bližnjemu kmetu. Če pa že zaidem v trgovino, raje kupim hrano, ki je označena kot »pridelana v Sloveniji«. Tudi zato, da izrazim svojo podporo lokalnemu gospodarstvu. Čisto pri vseh živilih to seveda ne gre, precejkrat je moje merilo tudi cena izdelkov, saj največkrat kupujem v kar velikih količinah, ker imam veliko družino. No, sadje, zelenjavo, tudi meso, mleko in jajca pa poiščem pri lokalnih pridelovalcih, ker je ta hrana tudi toliko bolj okusna, če je domača!

Ali pri nakupu hrane praviloma podrobno preverite deklaracije na živilih, da se poučite o sestavinah? Ali pač glede teh reči bolj odmahnete z roko in zaupate, da bo vse v redu?

Skoraj nikoli ne berem deklaracij. Nič več. Včasih sem se veliko ukvarjala s tem in skoraj ničesar nisem več hotela kupiti. Veliko časa sem porabila, da sem otrokom delala domače sadne jogurte pa paštete … Potem jih pa niso hoteli jesti! In sem obupala. Zdaj sem se odločila, da deklaracij na živilih ne bom več brala. Bolj kot se s tem obremenjujem, bolj mi škodi – tako se mi vsaj zdi! Pravijo, da nas bolj umaže to, kar pride iz naših ust, kot to, kar vanje damo. Če bi bolj pazili na svoje misli in jih usmerjali v dobro in pozitivno, bi nam manj škodila tudi hrana, ki jo pojemo.

Kako pomembno je za vas, da je hrana, ki jo uživate, ekološko pridelana?

Ko se enkrat razvadiš z zelenjavo in sadjem z domačega vrta, postaneš precej izbirčen. Solata iz blagovnic nima tako bogatega okusa kot ekološka. Ampak če slednje ni pri roki, se zadovoljim tudi s tisto iz blagovnice. Raje imam ekološko pridelano hrano, če pa je ni, pa tudi ni konec sveta. Še posebej pomembno se mi zdi, da imam domača mila. Moj brat jih izdeluje zase in za družino, pa mi jih podari, sama si, recimo, naredim mehčalec … Tudi to so zelo pomembne reči. Sicer jih ne jemo, a vseeno pridejo v naše telo preko kože. Hvala, bratec!

Ste bili v zadnjih nekaj letih na kaki posebni dieti? Kako se vam je obneslo?

Vsak večer sem na dieti, ko me vleče v hladilnik, pamet mi pa govori, naj ga pustim zaprtega, he he. Petnajst let si že sama pečem kruh, zadnjih nekaj let iz polnozrnate pire in semen ter brez kvasa. Kruh jem zjutraj, potem pa z njim zaključim čez dan. Ne jem veliko bele moke, niti ne krompirja in belih testenin. Ampak temu niti ne bi rekla dieta, temveč preprosto moj način prehranjevanja. Če ne bi imela otrok, verjetno sploh ne bi imela sladkorja v hiši, ker ga sama ne uporabljam. In tak pristop se mi kar obnese. Enkrat pa bom naredila očiščevalno dieto s sokovi ali kaj podobnega. Ampak še ne vem, kdaj …

Veljajo glede prehrane otrok pri vaši hiši kakšni posebni ukrepi? Jim privzgajate uživanje kakovostne, lokalno pridelane hrane kot vrednoto?

Otrokom »težim«, naj jedo sadje in zelenjavo ter jim poskušam privzgojiti ljubezen do mojega polnozrnatega kruha. Groza me je, ker imajo kljub vsemu najraje hamburgerje in podobno hrano … No, ampak to si privoščijo le vsake toliko. Če smo vsi doma, potem skuham kaj, kar je po mojih merilih zdravo in kakovostno. Če nimam časa, so pa dobra rešitev tudi špageti s tuno …

Zanimivo je, da sem otrokom, ko so bili majhni, pripovedovala zgodbe o »dobrih in slabih« vojačkih v sadju, zelenjavi, sladkarijah … In o tem, kako nam je naše telo hvaležno za zdravo hrano. To se jih je kar nekako prijelo, saj so sladkarije pri nas ves čas na dosegu roke, pa jih sploh ne pojedo. Oziroma me vedno pridejo vprašat, če si jih lahko privoščijo. Tudi pojem »domače« jim je zelo znan, saj me sami vprašajo, če je zelenjava, ki je na mizi, z domačega vrta. Ker je potem tooooooliko bolj slastna!

Kako bi svoje osnovne prehranske nazore strnili v enem ali dveh stavkih?

Verjamem, da je hrana, pridelana z ljubeznijo, boljša. In da je lokalno pridelana hrana za moj organizem boljša kot tista, ki prihaja od zelo daleč. Zelo pomembna se mi zdi samooskrba, tudi z domačimi semeni. Naša naloga je, da jih ohranimo in negujemo!
Za konec nam je Saša zaupala še svoj recept za slastno bučno pito.

RECEPT ZA BUČNO PITO

Bučna pita izpod rok Saše Einsiedler
Bučna pita izpod rok Saše Einsiedler

Sestavine:

  • polnozrnato vlečeno testo
  • polnozrnato listnato testo
  • bučke
  • jajca
  • kisla smetana
  • sol
  • česen
  • maslo

Pekač namažem z maslom in nanj položim eno plast vlečenega testa. Nanj posujem naribane bučke, ki sem jih zmešala z jajci, kislo smetano, česnom in soljo. Vse sestavine količinsko prilagodim velikosti pekača. Sama imam velikega, zato naribam dve veliki bučki (brez pešk, seveda) in ju zmešam s pol litra kisle smetane ter tremi jajci.

Potem na to položim plast listnatega testa; ker je preveliko, ga zmečkam na velikost pekača. In ravno to zmečkano testo daje piti še poseben čar in okus …

Tako po plasteh nalagam testo in bučke, na vrh pa dam spet vlečeno testo ter ga premažem z maslom.

Spečem v pečici, sama jo segrejem le na 150 stopinj, potem pa hodim gledat, kdaj je pečeno. Seveda je to takrat, ko je testo na vrhu zlato rjave barve.